Raziskovanje bogate praslovanske mitologije nas je, ko smo se spraševali, kaj je skupnega noseči ribi Faroniki, nebesnemu petelinu, troglavemu Triglavu, Zelenemu Juriju, Zlatorogu, zmaju, vilam, povodnemu možu ter orjaškim divjim možem in ženam, neprestano presenečalo. Pa saj imamo tudi pri nas tako zelo dobro razvito mitologijo, kot jo imajo Grki ali pa Rimljani. Tudi pri nas se bohotijo trije veliki bogovi: Perun, najmočnejši med vsemi, Veles, gospodar podzemlja, in Mokoš, boginja plodnosti in zaščitnica žensk – povrh vsega pa še Perunova žena in Velesova ljubica. Saj tudi pri nas ne gre brez ljubezenskega trikotnika! Ob vseh pomembnih velikih bogovih pa se v naših alpskih krajih skrivajo tudi škrati z belo brado in obrazom starčka, ki letijo po zraku in skozi dimnike spuščajo denar; na Koroškem in v Mežiški dolini imamo celo velikane s človeško podobo, ki jim pravimo Ajdi, v njihovih mogočnih globokih dolinah, kjer je voda, ki jo je Bog iz jeze zlil in doline potopil, še danes ostala, pa najdemo naša koroška jezera. Ponoči tudi nas strašijo duše umrlih, ki vstajajo iz svojih počivališč in hodijo drugih ljudem sesat kri. Ali naj sploh še nadaljujemo …

Polni novega znanja in poznavanja naših mitov, legend in pripovedk, ki smo jih raziskali v prvem delu Erasmus+ projekta Alpske zgodbe in legende, smo se skupina desetih dijakov tretjega in četrtega letnika s polnimi kovčki in nahrbtniki sredi oktobra odpravili na enotedensko izmenjavo k našim sosedom, Italijanom. Željni novih prijateljstev in okušanja druge kulture smo se v zgodnjih jutranjih urah po nočni vožnji z avtobusom zbudili v prelep Torino, kjer so nas gostitelji sprejeli z odprtimi rokami.

Začelo se je delovno: spoznali smo italijanske alpske mite in legende, uživali v italijanskih prigrizkih in se naučili tradicionalne italijanske alpske plese. Družine so nas toplo sprejele in že kaj kmalu smo se počutili, kot da smo doma. Naslednji dnevi so skorajda zbežali mimo nas: najprej smo z angleškim igralcem Brianom v parku s pomočjo improvizacije poustvarjali italijanske alpske legende, obiskali smo gorniški muzej s prekrasnim razgledom na mesto in Alpe, dan pa smo zaključili z gelatom, obilno večerjo in z vprašanjem naših gostiteljev, če bi morda kavo ob desetih zvečer. S polnimi želodci čisto preveč okusnih kapučinov (mimogrede, kar hitro smo se naučili, da se kapučino v Italiji naroči le do enajstih dopoldan, drugače te natakar zelo grdo pogleda) ter še toplih in slastnih italijanskih rogljičkov smo se naslednje jutro podali v mesto Pinerolo, kjer sta nas gostili dve lokalni šoli, gimnazija nam je pripravila voden ogled mesta, gostinska šola pa okusne priboljške. Ker se dneva v Torino ne da zaključiti kar tako, smo Italijane povabili na bovling turnir (na prijateljsko tekmo, seveda). Na naš predzadnji dan smo obiskali dolino Aoste, nekdanjo vojaško utrdbo Forte di Bard, kjer smo mimogrede srečali Hulka in Iron Mana (tu se je namreč snemalo film Avengers: Age of Ultron) in simpatično glavno mesto te dvojezične (italijansko-francoske) regije. Zadnji dan mobilnosti je zato res čisto prehitro prišel … Preživeli smo ga na naši gostiteljski torinski šoli Santorre di Santarosa, kjer smo v laboratoriju izdelovali dve vrsti mazil iz alpskih zelišč, na šolskem dvorišču so nam priredili mini roza eksplozijo, vse skupaj pa smo zaključili z odličnimi picami in toplim slovesom.

Obilno založeni, s še bolj natrpanimi kovčki in nahrbtniki, smo se s cmokom v grlu, a vendar polni novih doživetij odpravili domov. Slovenj Gradec, prihajamo! Sedaj pa predajamo štafeto našim sošolcem in sošolkam, ki se kmalu odpravljajo v Gradec. Le kakšne bogove, polbogove in druga bajeslovna bitja imajo pri njih?

Dostopnost